Muzej

Tolminski muzej je leta 2010 na pobudo Občine Bovec v Stergulčevi hiši odprl razstavo Zgodbe Stergulčeve hiše. Leta 2018 je bila razstava dopolnjena in delno preurejena v okviru projekta Razvoj novih produktov Muzeja Stergulčeva hiša, ki je uspešno kandidiral na razpisu Las Dolina Soče. Pri projektu dopolnitve muzejske razstave sta sodelovala Občina Bovec in Tolminski muzej. Razstava Zgodbe bovške preteklosti, kot se po novem imenuje, obiskovalcu ponuja zanimive zgodbe ne samo Stergulčeve hiše, temveč tudi zgodbe, ki jih je pisala zgodovina na Bovškem skozi različna obdobja. Leta 2018 je bil na razstavo umeščen še prikaz arheološke podobe Bovškega.

Bovške arheološke zgodbe je naslov arheološkega dela stalne razstave v Stergulčevi hiši v Bovcu. Prikazuje arheološko podobo Bovškega, ki ji s posameznimi najdbami lahko sledimo od bronaste dobe dalje. Stalno poselitev območja nakazujejo starejšeželeznodobna najdišča, tako gradišče (višinska utrjena naselbina) na Ravelniku, kot delno raziskano grobišče na Srpenici in posamezni železnodobni grobovi iz Bovca. Zelo zanimiva je najdba žganega groba iz prehoda med starejšo in mlajšo železno dobo (4.–3. stol. pr. n. št.), katerega pridatki kažejo na preplet lokalne tradicije s keltskimi elementi. V rimski dobi sta se na Bovškem polju izoblikovali dve poselitveni jedri. Na Ravelniku je bilo osrednje naselje, tu pa je stalo tudi svetišče, kjer so bili med drugimi predmeti (deli noše, železen ključ, rimski novci, odlomka železnih lemežev, železne puščične osti, sulično kopito, odlomki keramike) odkriti tudi bronasta kipca Minerve in Herkula ter odlomki še treh. Na svetem mestu so jih darovali verjetno popotniki ali trgovci iz Italije, ki so nadaljevali potovanje čez Predel. Svetišče z Ravelnika je po legi in darovanih predmetih podobno nadregionalno pomembnemu svetišču na Gradiču pri Kobaridu.

Drugo poselitveno območje je bilo na prostoru današnje cerkve Device Marije v Polju, to je v ravnini ob glavni poti, kot je običajno za rimsko dobo. Tu so bili odkriti stavbni ostanki velike kmetije (villa rustica) ali obcestne postaje, ki je delovala od 1. do 4. stoletja.
Zgodnjesrednjeveško poselitev Bovškega v sredini ali drugi polovici 8. stoletja nakazuje osamljen okostni grob z ogrlico iz steklenih jagod, odkrit ob cerkvi Device Marije v Polju. V dolini Možnice pa je bila najdena sekira iz 9. ali 10. stoletja. To je čas, ko so v zgornjem Posočju že živeli Slovenci. Bovčani so takrat verjetno že prevzeli krščanstvo, čeprav je prvi podatek o bovških cerkvah vezan na leto 1192.

Navkljub številnim vojnim pustošenjem in vplivom različnih oblastnikov je imelo Bovško skozi zgodovino vedno status strateško pomembne mejne dežele. Ljudje na Bovškem so uspešno ohranjali svojo narodno pripadnost in značilen bovški govor. Bovška zgodovina je polna zgodb, ki so jih pisali veliki ljudje. Na razstavi je izpostavljena družina Stergulc, zlasti Andrej Stergulc (1927–2002). Bil je ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine, zbiratelj in prvi župan občine Bovec v samostojni Sloveniji (1995–1996). Z vso zavzetostjo je raziskoval družinske priimke v Bovcu ter preučil štiri številčenja hiš v različnih obdobjih: pod Habsburžani, v fašistični Italiji ter dve za časa socialistične Jugoslavije. Razstavljeni so Stergulčevi osebni predmeti in priznanja. V razstavni prostor, nekdanjo spalnico, je umeščeno pohištvo, ki je bilo sestavni del nekdanjega stanovanja Stergulčevih. Predalnik z ogledalom iz začetka 20. stoletja je verjetno nastal v kakšni od domačih mizarskih delavnic. Leta 1911 je npr. v Bovcu delovalo kar pet mizarjev: Ivan Durjava, Ivan Mihelič, Ivan Šolar, Josip Sovdat in Miha Ivančič. Tovrstni predalniki z marmornato ploščo so služili za umivanje. Čeprav je danes jutranja in večerna higiena običajna v kopalnici, so v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja v meščanskem okolju običajno uporabljali podobne umivalne omarice s skledo in vrčem v spalnici. Družino Stergulc, ki se je preživljala s svojo mesarijo in hotelom, nam še bolj približajo pričevanja Stergulčevih sodobnikov v dokumentarnem filmu, ki ohranja živ spomin še na zanimive drobce iz zgodovine kraja in okolice.

Marsikateri Bovčan pa je prišel v stik s tujim svetom z danes opuščeno dejavnostjo – krošnjarjenjem. Bovčanom je pravice krošnjarjenja podelila že Marija Terezija. Dovoljeno jim je bilo krošnjariti z drobnimi predmeti, sukancem ipd., medtem ko so npr. vaščani s Srpenice lahko krošnjarili z raznovrstnim blagom. Krošnjarji so se morali ravnati po krošnjarskem redu, ki je bil izdan že leta 1814. Krošnjariti niso smeli z uvoženim blagom, prodajali so predvsem izdelke domače obrti. Vsak krošnjar je imel okoliš, ki ga je pozneje prevzel sin ali bližnji sorodnik. Zaradi pritožb trgovcev niso smeli krošnjariti z vprežnim vozom. Po letu 1852 je veljala izjema za suknarje. Ti so smeli z vozovi prodajati tekstilne izdelke po celem cesarstvu, medtem ko so ostali krošnjarji morali v krošnjah, košarah in svežnjih prenašali blago, težko od 50 do 75 kg. Tistim, ki so prodajali drobnarije kot so igle, niti, naprstniki, pipci, ogledala, glavniki, zaponke, orglice in podobno so rekli »cunjarji«, »hauziravci« so bili tisti, ki so prodajali galanterijo, parfumerijo, kovinske predmete, čevlje in tekstilno blago. »Suknarji« pa so bili boljši krošnjarji, ki so blago prodajali na Češkem, Moravskem, v Avstriji in na Madžarskem. Ilustracija krošnjarja, ki jo je izdelala Tina Volarič, na razstavi ponazori, kako si je krošnjar na ramena naprtil t. i. krošnjo. Krošnja je bila navadno izdelana iz jesenovega lesa v obliki lesenega zaboja. V njem so bili majhni predalčki, ki so se odpirali od strani, na hrbtni strani je bila pripeta mehka vrečka. Tako krošnjo, ki jo hrani Tolminski muzej in je razstavljena v osrednji vitrini, je nosil tudi Bovčan Jožef Kenda. Spremljala ga je vse do smrti leta 1950. Krošnje so bile različnih oblik, nosili pa so jih še po drugi svetovni vojni pod anglo-ameriško zasedbo. Posebej so bili znani optikarji s Srpenice, ki so prodajali očala. Optik pa je bil tudi Ivan Kenda (1859–1941) iz Bovca, eden zadnjih bovških krošnjarjev. Ohranila se je  naprava, ki jo je uporabljal za merjenje dioptrije. Krošnjarji so imeli posebne knjižice, na podlagi katerih so lahko opravljali dejavnost. Ohranjena je knjižica Bukvice za pohišne kramarje Andreja Mlekuža iz Čezsoče 67.

Posebej tragične so zgodbe, ki jih je pisala 1. svetovna vojna, ko so morali zaradi bojev na soški fronti Bovčani in številni prebivalci iz Posočja v begunstvo. Mnogi so bili nameščeni v begunskem taborišču Bruck an der Leitha pri Dunaju. Ob uradnem obisku nadvojvodinje Marije Jožefe 27. aprila 1916 so posebni gostji begunci pripravili tudi kulturni program. V  pevskem zboru so v narodni noši nastopila primorska dekleta, tudi Bovčanki Pepa Kravanja in Zofija Kravanja. Družina Pirc-Kravanja je v svoji zapuščini skrbno čuvala životec, ki ga je tedaj 27-letna Zofija iz Bovca nosila med že omenjenim obiskom nadvojvodinje. Danes ima na razstavi posebno mesto.

Ko so se Bovčani po preboju soške fronte in koncu 1. svetovne vojne vrnili iz begunstva, so morali začeti vse znova. Pričakale so jih namreč podrte hiše in opustošena zemlja. Z iznajdljivostjo in vztrajnostjo so se postavili zopet na noge ter ponovno obudili številne obrti in kulturno življenje.
Mojstri mizarji, ki so izdelovali opremo, so izdelali tudi kako glasbilo. Mizar Miha Kenda – Puklcu (1857–1940) iz Bovca je npr. iz smrekovega lesa izdelal citre, na katere so menda zadnjič igrali leta 2002 Darinki Kravanja (Pirc).
Z razvojem se je ob pomembni prometni povezavi s Koroško razvilo tudi prevozništvo. Iz Bovca v Trbiž je konec 19. stoletja pričel voziti potnike enovprežni koleselj na konjsko vprego za štiri osebe. Bil je v lasti gostilničarja Černute iz Spodnjega Loga. Šele leta 1911 sta ga izpodrinila avtobusa iz Tolmina in Leopolda Jonke iz Bovca. Boljše povezave so prispevale k razvoju turizma ter odpiranju hotelov in prenočišč. Marsikateri lastnik je poskrbel za izdajo različnih razglednic, ki nam danes nudijo vpogled v razvoj Bovca v različnih obdobjih.

Zadnji razstavni prostor se posveča vidnim osebnostim, ki so sooblikovale zgodbe bovške preteklosti. To so: gradbeni inženir Mihael ŠTRUKELJ (1851—1923) iz Loga pod Mangartom, duhovnik in zgodovinar Ivo JUVANČIČ (1899—1985) iz Bovca, filmska igralka Ida KRAVANJA – Ita Rina (1907—1979), ki ima po starših bovške korenine, ter literarni zgodovinar, kritik in akademik Anton OCVIRK (1907—1980), rojen na Žagi. Tudi danes Bovško premore pomembne ustvarjalce, ki so uspešni na različnih področjih in so predstavljeni na razstavi.

V zadnjih letih se vse več avtorjev ukvarja z bovško preteklostjo; pozornost namenjajo osebam, zgodovinskim dogodkom pa tudi bovškemu govoru. Prav jezik je verjetno najbolj opazna poteza kulturne identitete Bovčanov. Sestavni del razstave so zato tudi video posnetki in zvočni zapisi pripovedovalcev narečnih folklornih pripovedi z Bovškega. Izbrana besedila so večinoma spominske pripovedi o dogodkih iz obdobja med obema svetovnima vojnama.

Vse to je rdeča nit razstave, ki prikazuje arheološko podobo Bovškega ter bovški utrip v 19. in 20. stoletju. Danes je Stergulčeva hiša, obogatena z muzejsko zbirko Tolminskega muzeja, zgovorna pričevalka burne bovške preteklosti, številnim Bovčanom pa gre zahvala za pomemben prispevek k ohranjanju živega spomina na minule čase.
mag. Damjana Fortunat Černilogar in mag. Miha Mlinar

Avtorji razstave: mag. Damjana Fortunat Černilogar (Tolminski muzej), mag. Miha Mlinar (Tolminski muzej), dr. Jana Horvat (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU)
Oblikovalki: Mojca Turk in Polona Zupančič
Izdelava zemljevidov: Mateja Rihtaršič
Avtorji vsebine zemljevidov: mag. Damjana Fortunat Černilogar, Jožica Kavs, Katja Mrakič
DMR iz lidarskih podatkov: Edisa Lozić
Slikovno gradivo: zbirka družine Stergulc, zbirka družine Pirc-Kravanja, Tolminski muzej, Narodni muzej Slovenije, Arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU
Ilustracija: Tina Volarič, 2018
Avdio in video zapisi: Avdiovizualni laboratorij Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, TV Slovenija
Predmeti: Tolminski muzej, družina Stergulc, Jelka Kašca, Rina Kenda, Ivan Šraj
Konservacija predmetov I Conservation: mag. Jana Šubic Prislan in Andrej Ferletic, Goriški muzej
Izdelava kopij: mag. Miran Pflaum, Narodni muzej Slovenije

Obdelava slikovnega gradiva: Marko Grego
Oblikovanje svetlobe: Marjan Viskovič
Računalniška predstavitev: Damjan Leban
Avdio in video posnetki: Izbor in transkripcija pripovedi: dr. Barbara Ivančič Kutin, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU
Lektoriranje besedil: Špela Mrak
Angleški prevod: Multilingual – prevajalska agencija, Leemeta, Poliglot – jezikovna točka

INFO:
Občina Bovec, Trg golobarskih žrtev 8, SI-5230 Bovec
T: 05 38 41 900, 05 38 41 909
e-pošta: jozica.kavs@bovec.si
http://obcina.bovec.si